RAZISKUJEMO IN OHRANJAMO KULTURNO IN NARAVNO DEDIŠČINO DOMAČEGA KRAJA-3.a

“EN KOVAČ KONJA KUJE”

V času koronavirusa in pouka na daljavo smo v tretjem razredu obravnavali kulturno in naravno dediščino domačega kraja. Učenci so s pomočjo staršev in starih staršev z velikim zanimanjem raziskovali, opisovali in mi o vsem temeljito poročali.  K sreči smo se po dveh mesecih vrnili v šolo in si nekaj dragocene dediščine ogledali še v živo. Najprej je bila na vrsti kovačnica.

 

V sredo zjutraj,  3.6.2020 smo se približno eno uro peš odpravili  do domačije našega učenca  Anžeta Vodopivca. Po domače se je reklo pri Kamenšek, saj njihova kmetija leži na izredno kamnitih tleh.  Najprej smo se ustavili pri lepo obnovljeni Marijini kapelici, nato pa smo se povzpeli na hrib, kjer stoji njihova lepa, obnovljena  hiša, ki je bila zgrajena že leta 1857. Pod njo stoji gospodarsko poslopje in kovačnica, ki izvira iz leta 1874.  O njeni zgodovini nas je zelo poučno seznanila Anžetova mamica Marija, oče Branko pa nas je popeljal v kovačnico in nam pripravil veliko presenečenje-čisto pravi pouk kovaštva za vse nas. Zelo spretno je vihtel kladivo, segreval železne palice, jih koval in oblikoval, zraven pa zelo zanimivo razlagal in nas učil. Pri delu nam je prijazno pomagal tudi njihov prijatelj  Beno. Z velikim navdušenjem so potem kovali še učenci in učenke. Vsak si je skoval svoj izdelek, ki ga je potem lahko odnesel domov za spomin.

Med zavzetim kovanjem pa je zunaj za mizo potrpežljivo čakala njihova  soseda, gospa  Marica Mulej, da nas nauči izdelovati rože iz papirja. Njene pridne in spretne roke, njena potrpežljivost ter znanje so izdelovale tako lepe rože, kot bi bile prave. Otroške roke so bile sicer malo bolj okorne, a z njeno pomočjo je vse uspelo.

Preden smo se poslovili, nam je je Anžetova mamica pripravila polno mizo dobrot. Tudi slastnih češenj, domačega soka in sladoleda ni manjkalo. Zahvalili smo se za zelo poučen in čudovit dan, nato pa nas je oče Branko odpeljal še v gozd h kraški jami, ki ji domačini pravijo Vragova luknja. Anže nam je povedal tudi legendo o njej. Nato smo se morali vrniti v šolo. Med potjo smo uživali v čudoviti naravi, pozdravili štorklji in se polni lepih in nepozabnih vtisov vrnili. Ta dan smo resnično spoznali, začutili in razumeli, kaj je to kulturna in kaj naravna dediščina. Lepšega pouka si ne bi mogli  zamisliti.

Hvala Anžetovim staršem za povabilo in da s tako ljubeznijo in skrbjo ohranjata kulturno dediščino njihovih prednikov Matevža, Ivana in Petra, ki so bili zelo iskani in spoštovani kovači daleč naokoli. Hvala tudi gospe Marici, ki ohranja kulturno dediščino s cvetjem, ki nikoli ne uvene.

Galerija slik.

Ogled filma.

Irena Zevnik

Film: Marko Golež

“KUJEMO PRI KOVAČEVIH NA PONIKVI”